Dekonstrukcija danes
Pomen poststrukturalističnih dognanj za razumevanje afektivno krmiljene neoliberalne družbe
“il n’ya a pas de hors texte” (Jacques Derrida, Limited Inc (Evanston, IL: Northwestern University Press, 1988), 148)
Francoski mislec alžirskega rodu Jacques Derrida (1930-2004) se je v zgodovino filozofije zapisal kot izjemno pronicljiv in plodovit motilec harmonije razsvetljenske težnje po ustrezanju resnice in stvarnosti, ki je svoje notorično zapleteno raziskovanje interpretativne narave vednosti, osnovane na vplivnem in vserazsežnem postopku dekonstrukcije, pokrepil z zvezdniško osebnostjo in stalno pripravljenostjo za argumentirano nasprotovanje ustaljenim praksam spoznavanja ter splošno sprejetim filozofskim avtoritetam – prav dekonstrukcija navidezno nedotakljivih teorij je pogosto odkrila njih temeljne neskladnosti in postavila zahtevo po odprtju procesa interpretacije s često nepredvidljivimi rezultati.
Res je, da je Derrida vzpostavil vrsto tehničnih pojmov (razlîka (différance), sled, arché-pisava, iterabilnost), ki so zlasti v filozofiji njegovih epigonov pogosto postali postvarjeni in izgubili svojo potenco; toda Derridajev glavni zgodovinski prispevek je nemara v povabilu k bolj poglobljenemu branju in razumevanju tekstov in sveta, v katerem se nič ne nahaja kot zgolj prisotno izven svojega konteksta (in) predstavljanja, kjer niti navidezno trdni, ustaljeni filozofski koncepti niso upravičeni izostanka pri igri interpretacije in kjer vednost temelji na temelju ponovitve, ki nikdar ne more nedvoumno citirati izvirnika in vselej poraja nove pomene; – nove izzive raziskovanju. V skladu s svojimi teoretskimi izhodišči je tako Derrida neutrudno širil obseg svojega raziskovanja in z dekonstrukcijo posegal na polja fenomenologije, strukturalizma, literature in literarne teorije, pragmatizma, kasneje pa vse bolj tudi etike in politike – in prav tam se skrivajo nekatera izmed njegovih najzanimivejših in najodmevnejših dognanj, ki odražajo temeljno določilo volje filozofa dekonstrukcije – težnjo po pravičnosti. Morda najlepša definicija dekonstrukcije – akoravno je nekaj takšnega vsled avtorjevim opozorilo sploh upravičeno podati – se razkrije prav v motivu, da je dekonstrukcija pravičnost sama.
Derrida pri samodoločeni nalogi razgaljanja globjega ozadja ustaljenih pomenov v vednosti in družbi ni bil osamljen: njegova skoraj asketska neizprosnost pri interpretaciji ni izzvala le polemičnih odzivov in trpkih kritik, pač pa tudi navdihnila številne bolj ali manj verne posnemovalce in podpornike, ki so dekonstrukcijo vpeljali, med drugimi, v literarno teorijo (de Man), feministično misel (Butler, Irigay), socialno in politično filozofijo (Nancy, Benhabib) ter teologijo in religiologijo (Caputo, Hägglund); prav tako pa se v javno zavest vpisuje kot ena izmed poglavitnih osebnosti v nepovezani skupini avtorjev, ki s svojo filozofijo razbijajo predstave o skladni, premočrtni naravi vednosti in jih pogosto povezujemo z izrazom postmodernizem – poimenovanje, s katerim so se identificirali le redki izmed tistih, ki so ga bili deležni.
V času, v katerem se zdi, da smo prepuščeni politični govorici, za katero se zdi, da samovoljno odreka prvenstvo razumu in se sklicuje na ideološko motivirana in kolektivno usklajena čustva, Derridajeva filozofija odpira razmislek o vrsti vprašanj: je v družbi postrazsvetljene politične komunikacije poststrukturalizem že postal obraz neke pretekle dobe, ki je izpolnila svoje poslanstvo in pustila, da ključne pomenske naznake razkrivamo z drugih virov, ali pa je celo neustrezno razgrajeni prasimptom zavračanja ustrezanja resnice in stvarnosti? So vprašanja, ki jih Derrida (in dekonstrukcija nasploh) zastavlja zlasti v svojih kasnejših spisih še relevantna za sodobno razumevanje politične skupnosti, etike in prava? Je moč reči, da je razmišljanje o filozofiji, ki poudarja aporetično agonijo pravične odločitve, vsak dan bolj pomembno za razumevanje smeri, po kateri stopamo v humanističnem in političnem diskurzu? In končno – je v današnji družbi še prostor za pojme, ki jih “ni moč dekonstruirati”?
Na mnoga izmed teh vprašanj bomo poskušali odgovoriti na mesečnem “večeru Slovenske filozofije”, kjer bo svoje videnje o vlogi poststrukturalizma v sodobni praktični filozofiji, kritičnemu potencialu, ki ga še nosi dekonstrukcija, in razvitju igre interpretacije med mesijanizmom in nihilizmom predstavil poznavalec Derridajeve filozofije in avtor dela Med nihilizmom in mesijanizmom: Derridajeva filozofija religije dr. Luka Trebežnik; posredno pa se jih bomo dotaknili prihodnji mesec ob spominu na delo avtorjev, ki sta poststrukturalizem delno vzpodbudila, a ga pogosteje kritizirala.
Za vse, ki pa jih tema dodatno zanima in si želite nadaljnjih informacij ter gradiva, pa vam ponujamo zbirko javno dostopnega gradiva o Derridaju in dekonstrukciji in vas obenem vabimo, da tudi sami prispevate svoja raziskovanja k temi meseca, ki bo odslej redno dostopna na pričujoči podstrani.
Gašper Pirc, 19. 11. 2019
Derridajevi članki v slovenskem jeziku:
Jacques Derrida: Dobra volja do moči I. in II. (Phainomena I., Phainomena II.)
Jacques Derrida: Kako ne govoriti (Phainomena)
Članki slovenskih avtorjev o Derridaju, dekonstrukciji in povezani tematiki:
Luka Trebežnik: Aporetičnost odpuščanja pri Jacquesu Derridaju (Bogoslovni vestnik)
Luka Trebežnik: Avtoimunost in gostoljubje : dekonstrukcija telesnih in protitelesnih metafor (Phainomena)
Luka Trebežnik: Dar in nemogoče (KUD Logos)
Vid Snoj: Dekonstrukcija in negativna teologija (Phainomena)
Jernej Kaluža: (Ne) gre samo za črko! Vzporedno branje: Darwin-Derrida (Phainomena)
Jelica Šumič-Riha: Prae-tendere : status fikcije v filozofiji navadne govorice (Vestnik Inštituta za marksistične študije)
Janez Šenk: Dobra volja za destrukcijo in dekonstrukcijo (Phainomena)
Gašper Pirc: The Awareness of Human Finitude and Creativity: Hermeneutic Phenomenology In Response to the Contemporary Ethical and Political Challenges (Metodo. International Studies in Phenomenology and Philosophy)
Članki tujih avtorjev v slovenskem jeziku:
Diana Gasparyan: Od metafizike k filozofiji razlike: Deleuze in Derrida (Filozofski vestnik)
Detlef Thiel: Jacques Derrida: Od krize evropskega duha do novega kozmopolitizma (Phainomena)
Matthias Flatscher: Derridajev “coup de don” in Heideggrov “es gibt” : govorica kot dajanje (Phainomena)