Derridajeva filozofija religije: pogovor z dr. Luko Trebežnikom

Pogovor z dr. Luko Trebežnikom v Trubarjevi hiši literature ob izidu njegove knjige »Med nihilizmom in mesijanizmom: Derridajeva filozofija religije«

V okviru večerov Slovenskega filozofskega društva (SFD), je v natrpanem filozofskem tednu, v Trubarjevi hiši literature, Gašper Pirc gostil Luko Trebežnika. Sogovorca sta razglabljala o “stari prikazni akademije” Jacquesu Derridaju, vlogi poststrukturalizma v sodobni praktični filozofiji, kritičnemu potencialu, ki ga še nosi dekonstrukcija, in razvitju igre interpretacije med mesijanstvom in nihilizmom.

“Pa res misliš, da je vse prisotno tukaj in zdaj, brez ponovitve, ki bi fiksirala neko besedo in jo razprla za vselej nove obogatitve nje izvornega pomena in morda celo zakrinkala njeno izvorno naravo, da je nikdar več ne najdemo?”

“Seveda. Beseda, ki je dovolj močna, da spelje hrepenenje in prizadevanje na isto točko, četudi prihaja iz ust nesrečneža, ne zavedajočega se, da se je po časovnem kolapsu spremenil v čisto trajnost in ima več veljave kot kadarkoli poprej, taista beseda, kakav, konj, Muca, gem, set, match, brk ali druže, je postulat, baza, če hočeš, temelj razumevanja. [vzneseno] Kličem veliko igro besed, da mi napišejo novo delo, novo življenje!”

“Pa vendar, dragi Metafizikon, kaj se zgodi, ko se beseda kot neubogljivi označevalec razloči od idej kot fluidnih pomenskih določitev v zgodovinski družbeno-politični stvarnosti? Kaj se zgodi, ko razglabljanje o pomenu besede izgubi uvid v historično razsežnost bivanja in razumevanja ter se razkriva kot možni činitelj okostelosti naših predstav in morda celo družbenih procesov?”

“Seveda, Sokrat, prav imaš, jaz sem v zmoti in ti v resnici. Ne, čakaj, tukaj nekaj ni prav…”

Res ni? Čigavo ime je Derrida? Je to še relevantno vprašanje? Je še smiselno raziskovati njegove filozofske predloge ali pa je že postal obraz neke pretekle dobe, ki je izpolnila svoje poslanstvo in pustila, da ključne pomenske naznake razkrivamo z drugih virov? So vprašanja, ki jih zastavlja zlasti v svojih kasnejših spisih še relevantna za sodobno razumevanje politične skupnosti, etike in prava? Se ne zdi, da je razmišljanje o filozofiji, ki poudarja agonije pravične odločitve, vsak dan bolj pomembno za razumevanje smeri, po kateri stopamo v humanističnem in političnem diskurzu? In končno – je v današnji družbi še prostor za pojme, ki jih “ni moč dekonstruirati”

In še odlomek iz dela, ki je bilo v osrčju dogodka:

“Derrida svojo misel postavi na mejo tega, kar smo tradicionalno imenovali filozofija. Tudi zato si je verjetno zgled našel pri Kierkegaardu. Na očitke, da je dekonstrukcija metafizike nemogoča, saj je literarna, Derrida odgovarja, da »najbolj rigorozna dekonstrukcija ni nikoli trdila, da je tuja literaturi niti da je možna« (Derrida 2007a, 14–15). Stvari, ki so zgolj možne, so dolgočasne in negostoljubne. »Za dekonstrukcijsko operacijo je možnost kvečjemu nevarnost, nevarnost, da postane dostopna sklopu pravil, ki urejajo postopke, metode, dostopne pristope. Interes dekonstrukcije […] je določena izkušnja nemogočega: to pomeni […] drugega – izkušnja drugega kot invencija nemogočega, z drugimi besedami, kot edina možna invencija« (15).”

Luka Trebežnik, Med nihilizmom in mesijanizmom: Derridajeva filozofija religije, Teološka fakulteta, 2018

 

Oznake: , , , , , , , ,

 
 

Deli